Miha Perne: Ko slikarstvo sreča porcelan in malo absurda

Miha Perne (1978) je umetnik, ki z lahkoto skače med različnimi mediji – od slikarstva in risbe do fanzinov in keramike, v okviru katere se v zadnjih letih posveča porcelanu. Je eden bolj izstopajočih umetnikov svoje generacije, ki že več kot dvajset let raziskuje in premika meje med slikarstvom in risbo ter oblikovanjem in keramiko. Miha je v resnici najprej slikar. Njegov likovni svet je poln absurdnih likov, zombijev, nenavadnih obrazov in humornih preobratov. Je igriv, a hkrati rahlo grotesken. Slike so vizualne zgodbe, v katerih se prepletajo ekspresivne poteze, divje barvne kombinacije in nenavadni liki, ki bi lahko pobegnili iz kakšne stripovske ali nadrealistične zgodbe.

Ko je presedlal na porcelan, se ni odrekel tej estetiki – nasprotno, prenesel jo je v nov material. Njegovi porcelanski izdelki so kot majhne slike v tridimenzionalni obliki. Črte in poteze, ki jih je prej nanašal na platno, zdaj oživijo v finih, lomljivih oblikah. Slikarske tehnike je nadgradil z eksperimentiranjem v keramiki, kjer natančnost postopkov trči ob njegovo ustvarjalno svobodo. Drugi v porcelanu vidijo krhko eleganco, Miha v njem vidi prostor za igro. Je vizualni pripovedovalec, ki že vrsto let gradi svoje prepoznavno vesolje – svet absurdnih likov, stripovskih potez in humorne groteske. Njegove slike so polne nenavadnih figur, ki živijo na meji med realnim in fantastičnim. In prav ta njegova slikarska ikonografija se je zdaj preselila na porcelan. Kot da bi platno in čopič zamenjal za keramične drobce, na katerih se odvijajo enako igrive in rahlo nadrealistične zgodbe. Je ustvarjalec, ki izraža nasprotovanje utilitarizmu in umetniško delo povezuje z estetiko brez dodatnih političnih in izobraževalnih kontekstov.

Ko pomislite na porcelan, si verjetno predstavljate babičino omaro, polno nežnih skodelic s cvetličnimi vzorci, ki jih ni dovoljeno niti pogledati, kaj šele uporabiti. Miha Perne pa ima na to svoj, precej bolj igriv in nekonvencionalen pogled. Pri njem porcelan ni le nežna dekoracija, ampak eksperiment, igrišče in včasih celo prostor, kjer se srečajo zombiji, dinozavri in ostarele morske deklice. Skratka, nekje med prefinjenim in rahlo grotesknim se skriva njegov umetniški kaos. Barvitosti navkljub, skoraj nikoli ne gre za klasično lepe, všečne izdelke. Med nenavadnimi, pogosto čudaškimi figurami pa najdemo tudi prikupna bitja, ki nas spravijo v dobro voljo. Kljub temu se za simpatičnimi liki večinoma skrivajo globoki premisleki.

Če so Kitajci v 7. stoletju s porcelanom delali čudeže, ga skrivali pred svetom in ga častili kot nekaj božanskega, se Miha raje poigrava z idejo, da tudi ta vzvišeni material ni imun na dozo humorja. Pri njem se iz finega belega prahu ne rodijo zgolj elegantne posodice, ampak tudi fragmentirane forme in nenavadni liki, ki kot nekakšni keramični duhovi strašijo po ateljeju. Da bi razumeli, kako in zakaj se je Miha Perne zaljubil v porcelan, moramo najprej spoznati ta edinstven material. Porcelan izvira s Kitajske, kjer so ga začeli razvijati že v času dinastije Tang (618–907). Gre za posebno vrsto keramike, ki nastane s segrevanjem mešanice kaolina (bele gline), kremena in glinenčevega kamna pri ekstremno visokih temperaturah (med 1200 in 1400 °C). Prav zaradi tega je porcelan trši, prosojen in izjemno fin – nekoč so ga v Evropi imenovali kar belo zlato. V Evropo ga je prinesel znameniti popotnik Marco Polo, a Evropejci dolgo niso znali posnemati njegove izdelave. Šele v začetku 18. stoletja je v Meissnu v Nemčiji nastala prva evropska manufaktura porcelana, ki je postavila temelje za nadaljnji razvoj porcelanske umetnosti. Čeprav je bil porcelan stoletja simbol razkošja, ga danes sodobni umetniki uporabljajo kot eksperimentalen in izrazno močan material – med njimi tudi Miha Perne.

 

Miha pravi, da se je keramiki predal, ker se mu je v nekem trenutku slikarstvo, predvsem pa vsa scena, ki ga obdaja, rahlo uprla. V osnovi živi dokaj skromno življenje, njegove slike pa so po večini dostopne le eliti, s katero nima nobenega stika. Ta prepad ga je večkrat napeljal na vprašanje, kje je v vsem tem smisel. Njegov ustvarjalni prostor je atelje na Metelkovi, kjer je v določenem trenutku začutil utesnjenost in ujetost. Začutil je potrebo po socializaciji. Pred časom je tako postal soustvarjalec v vse prej kot dolgočasnem Juha studiu, v nenavadni keramični delavnici, pravi tovarni idej, katere vodja je Bojana Ristevski Mlaker. ki ga je nad porcelanom tudi navdušila. Ko je za dva tedna odšla v Beograd, mu je posodila ključe studia, v katerem naj bi do konca poslikal izdelke, ki jih je poprej izdelal v domači kuhinji. Ključi studia so še danes v Mihovem žepu. Studio, kjer ustvarja s porcelanom in glino je odprto na ulico in uživa ob pogledu na ljudi, ki se ustavijo pred izložbo ali vstopijo v prostor. Uživa, ko od naključnih mimoidočih, navadnih ljudi, dobiva nek iskren feedback. Počuti se, kot da ponovno študira neko novo smer. Porcelan se v njegovih rokah ne obnaša kot vzvišen material, ampak postane platno za igrive podobe, mini skulpture in nenavadne like. Njegovi kosi – od miniaturnih porcelanskih skulptur do brošk in nakita – nosijo enako eksperimentalno in humorno noto. Izbira tega medija ni naključje, saj je, po dolgotrajnem brskanju po spominu, ugotovil, da je polovico svojega otroštva preživel v zapuščenem glinokopu, kjer je bilo polno blata, vode in smeti. Pot je bila torej tlakovana.

Miha Perne se je izobraževal na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2004 diplomiral. Skozi svojo kariero je prejel več priznanj. Leta 2011 je skupaj z Leonom Zuodarjem, s katerim tvorita umetniški tandem Beli sladoled, prejel nagrado skupine OHO, ki jo podeljujejo mladim vizualnim umetnikom za izjemne dosežke. Ta nagrada je potrditev njunega nekonvencionalnega pristopa k umetnosti, ki združuje humor, kritiko in edinstveno vizualno estetiko. Poleg tega je leta 2023 prejel priznanje za kvaliteto likovnih del na 12. Mednarodnem festivalu likovnih umetnosti v Kranju, kar dodatno potrjuje njegovo stalno prisotnost in vpliv na slovenski umetniški sceni.

Miha s svojim delom dokazuje, da porcelan ni le material za dragocene skodelice in vaze, temveč izjemno igrivo in raziskovalno polje. Če so tradicionalni porcelanski izdelki simbol elegance in prefinjenosti, so Mihovi objekti simbol svobode in domišljije. Njegova umetnost združuje preciznost stare obrti z eksperimentalnim duhom sodobne likovne ustvarjalnosti – rezultat pa je porcelan, ki ima značaj, humor in zgodbo.

Če mislite, da je porcelan dolgočasen, vas bo Miha hitro postavil na realna tla – ali pa vam bo pokazal, da so lahko tla tudi porcelanasta. Njegova dela dokazujejo, da je umetnost lahko tako resna kot šaljiva, in da je med babičinim servisem in sodobno umetnostjo le en korak... ali pa kakšen zombi več.

Mihove izdelke si lahko ogledate in kupite tukaj.



 


Starejša objava